Neboleče test. in zdravljenje alergij

V naših genih je točno zapisano kako dobro deluje naš imunski sistem. Če obolevajo stari starši, starši ali bratje in sestre zaradi bolezni, ki jih povzročajo napačne reakcije imunskega sistema, obstaja velika verjetnost, da to dedno zasnovo nosimo v sebi tudi mi.

Alergija je neobičajna, pretirana reakcija imunskega sistema na določene snovi, proti katerim je v organizmu že prišlo do senzibilizacije.

Alergeni so snovi, ki vstopajo v telo z dihanjem ( pelodi – cvetni prah ), s hrano ( nutritivni alergeni ) in z dotikom ( kontaktni alergeni ).

Prvi stik: celice imunske obrambe ( limfociti T ) prepoznajo antigen, sledi vrsta reakcij, ki v končni fazi pripeljejo do nastanka protiteles ( IgE). Ta krožijo po telesu in z njihovo pomočjo je v vsakem trenutku mogoče prepoznati sovražnika.

Šele pri večkratnem stiku z alergenom pride do neprijetnih alergijskih reakcij.

S časom se je natančnost pojma alergija precej izgubila. Pojem alergija se danes uporablja za oznako vseh oblik preobčutljivosti, neprenosljivosti in odklanjanja.

Predpogoj za nastanek alergije je praviloma podedovana dispozicija. Podeduje se nagnjenost k alergiji, kar pomeni sposobnost razviti alergijo, ne določa pa vrste alergije. Sama nagnjenost tudi ni vezana na snov, ki naj bi alergijo sprožila. Moč alergenov je pri različnih snoveh različna. Agresivni alergeni so snovi, ki zelo lahko povzročijo senzibilizacijo ( npr. travni in cvetni pelod, mačje dlake, jagode, … ). Temu primerno so pogoste tudi slike bolezni, ki jih povzročijo te snovi. Alergične reakcije se lahko spreminjajo tudi glede na splošno stanje organizma. Posledice tega neobičajnega imunskega odgovora pa so:

· težave z dihanjem, pogosti prehladi, dražeč kašelj, bronhitisi, bronhialna astma

· migrena, glavobol

· alergijsko vnetje očesne veznice in / ali nosne sluznice - seneni nahod

· srbeča, rdeča oteklina kože, koprivnica, izpuščaji, akne

· nevrodermatitis, atopijski dermatitis, ekcem

· bolečine v želodcu in črevesju, podobne kolikam, bruhanje, driska, napenjanje

· težave, ki jih povzročajo črevesne in kožne glivice

· motnje v koncentraciji, motnje pri spanju, nihanja razpoloženja

· revmatične tegobe s sklepi

· še posebej pri otrocih: hiperaktivnost ( nemirnost ), agresivno vedenje, vnetje srednjega ušesa, močenje postelje

Vsakdo, ki uporablja pojem alergija, bi se moral prepričati, da sogovornik razume ta pojem v enakem pomenu. (D. Freed 1985)

Kljub podrobnim raziskavam imunoloških mehanizmov (4 tipi po Coombsu in Gellu) nas možnosti praktične uporabe pridobljenega znanja pri pacientih prejkone spravljajo v obup.

V diagnostiki sicer uspemo dokazati specifična IgE – protitelesa in sicer s pomočjo seroloških metod in / ali s testi na koži, korelacija s klinično simptomatiko pa je kljub temu premajhna, da bi bili možni praktično uporabni sklepi. Lažno pozitivni in lažno negativni rezultati so namreč pogosti. Še posebej to velja pri vse številnejših alergijah na različne vrste hrane.

Pri klasičnem zdravljenju so na voljo trije načini oz. poti:

1. Kemijsko – medikamentna terapija z zaviranjem histaminskih mehanizmov (antihistaminika tipa H1, v možnih kombinacijah s H2 – antagonisti ali blokatorjem histidindekerboksilaze), s stabiliziranjem celične membrane (DNCG) in končno z močnim vplivom na same imuno komprimirajoče celice z uporabo kortikosteroidov. V obeh primerih pa gre za simptomatsko, ne kavzalno terapijo.

2. Obravnava s hiposenzibiliziranjem, katere učinkovitost je kljub pogosti uporabi tudi v strokovnih krogih še vprašljiva in za paciente precej tvegana.

3. Terapija z določitvijo karence, torej primanjkljaja alergenov, ki pa je povezana s točno diagnozo in s poznavanjem kode karence, kar pa ni pogosto.

Iz omenjenega sledi, da kljub znanstvenim prizadevanjem in natančnosti v alergološkem raziskovanju, ostajajo za paciente in zdravnike odprta še mnoga vprašanja in neuresničene želje.

Prostor, izraz in čas nastopa alergijskih simptomov so odvisni od mnogih dejavnikov.

Alergijska simptomatika je odvisna od:

- genetskih dejavnikov,

- vrste in množine antigenov,

- stopnje senzibiliziranosti pacienta,

- trenutnega stanja organizma.

Pred pogoj za nastanek alergije je praviloma podedovana dispozicija. Podeduje se »nagnjenost« k alergiji, kar pomeni sposobnost razviti alergijo, ne določa pa vrste alergije.

Sama »nagnjenost« tudi ni vezana na snov, ki naj bi alergijo sprožila. Moč alergenov je pri različnih snoveh različna.

Alergične reakcije se lahko spreminjajo tudi na splošno stanje organizma. Vsaka telesna obremenitev (različne drugotne bolezni, različna žarišča obolenj, toksične pa tudi geopatske obremenitve) lahko povečajo možnost alergije. Posebej pomembno pa je psihično stanje (na primer psihična napetost v najširšem pomenu besede).

Pri večini alergikov so nekateri organi bolj občutljivi – predvsem tam se alergične reakcije pojavljajo (koža, bronhialni sistem, črevesna sluznica).

V večini učbenikov so alergična obolenja razdeljena tako, kot sta jih razdelila Coombs in Gell:

Tip I: Takojšnji tip alergije (anafilaktična reakcija) Tip II: Citotoksični tip Tip III: Imunokompleksni – posredujoči tip Tip IV: Celično posredovana reakcija poznega tipa

Ta shema je teoretično pomembna in zanimiva, v praksi pa ni najbolj uporabna. Pri praktičnem delu se je bolje obnesla naslednja delitev:

ALERGIJA Delitev glede na stališča, uveljavljena v praksi: 1. Akutne alergijske oblike 2. Kronične (centralne) alergijske oblike 3. Kontaktne alergije 4. Psevdoalergije

1. Akutne alergijske oblike

Akutne alergijske oblike so prvenstveno področje klinične alergologije. Praviloma jih je mogoče diagnosticirati z nekaterimi osnovnimi testi (Pricov test, Scratch test, ipd.). Klinične povezave so običajno pregledne.

K akutnim alergijskim oblikam štejemo inhalacijske alergije, kot so različne polinoze, torej alergije na pelod, alergije na živalsko dlako – epitelije, alergije na pršice, alergije na različne plesni, kemikalije, hlape, ipd. Prav tako štejemo k akutnim alergijskim reakcijam vnos različnih alergenov, ki povzričijo različne pege, osipe, urtikarije, otečenost in podobne reakcije. Alergeni so lahko jagode, breskve, različna zdravila, itd.

AKUTNE ALERGIJSKE OBLIKE To so alergične reakcije na snovi, s katerimi telo sicer ni prišlo v trajni stik, vendar je stik z njimi povzročil senzibilizacijo, in sicer: na koži: akutni alergijski osipi, torej eksanthema, urtikarija in Quinckejev edem, t.j. otek; na očeh in nosu: sezonski in trajni alergični konjuktivitis, t.j. vnetje očesne veznice, in rhinitis, t.j. vnetje nosne sluznice zaradi polinoze; na bronhijih: spastični bronhitis, akutna alergijska astma – astma bronchiale na črevesju: akutni alergijski gastritis, enteritis, t.j. vnetje črevesne sluznice, in kolitis, t.j. vnetje debelega črevesja.

2. Kronične (centralne) alergijske oblike

Pri le teh ne gre za akutne reakcije na določene alergene, pač pa za alergije na snovi, ki jih v telo dnevno vnašamo s hrano, ali pa na snovi, s katerimi je telo trajno v stiku.

KRONIČNE (CENTRALNE) ALERGIJSKE OBLIKE Običajno nastanejo pri dedno močno obremenjenih ljudeh, pogosto že v zgodnjem otroštvu. Senzibilizacijo povzroči običajno neko temeljno živilo, ki ga telo absorbira pogosto, praviloma dnevno (mleko, pšenica). Senzibilizacijo pa lahko povzroči tudi snov, ki je trajno zastopana v telesu (npr. sev glivic pri kronični črevesni mikozi, živo srebro pri tistih, ki imajo v zobovju amalgamska polnjenja). Pri pogostem in stalnem stiku z alergenom so pojavi alergije skoraj vedno maskirani (zakriti), kar pomeni, da povezanost med simptomom in alergenom ni prepoznavna.

Kronične (centralne) alergijske oblike so v medicini večinoma še neraziskane, ker se mehanizmov zakrivanja, čeprav jih je že pred 50 leti odkril ameriški zdravnik H. Rinkel, zdravniki še vedno premalo zavedajo.

MASKIRANJE (ZAKRITJE) ALERGIJE NA HRANO Simptomi, ki jih povzročajo zgoraj omenjeni alergeni (npr. nevrodermatitis), oslabijo ali pa popolnoma izginejo, če pa pacient v določenem času (1-3 dni) spet vzame omenjeni alergen (Rinkel).

Pri centralnih alergijah, ki jih povzroči običajno jemanje osnovnih živil, pacientov ni lahko motivirati k natančni karenci na alergene (vzdržnosti). Če pa to uspe, se lahko pacient najkasneje po četrtem dnevu pri majhni dietni napaki sam prepriča o demaskiranju, to je o razkritju alergije.

DEMASKIRANJE OZ. RAZKRITJE ALERGIJE NA HRANO Če pacient redno uživa neko hrano, ki deluje kot alergen, se bo akutna alergijska reakcija pojavila šele 3 ali 4 dni po tem, ko bo pacient popolnoma opustil to hrano.

3. Kontaktne alergije

Dosedanje izkušnje so pokazale, da imajo kontaktne alergije lastne zakonitosti in jih moramo zato pri biofizikalnem načinu opazovanja in zdravljenja alergij posebej omeniti.

V klasifikaciji kot je Coombsova in Gellova iz leta 1963, so pod tipom IV naštete tiste alergične reakcije, ki se razvijejo šele po dvanajstih ali več urah (alergija zapoznelega tipa).

Dejanska in pomembna različnost teh reakcij od drugih alergijskih oblik pa očitno ni v reakcijskem času, temveč v imunoloških mehanizmih, ki so temelj takih reakcij, saj te potekajo izključno na celični ravni. Senzibilizirani T-limfociti sprožijo pri stiku z alergenom s pomočjo antigensko prisotnih celic ACP aktivne snovi, t.i. limfokine, ki delno z aktiviranjem makrofagov sprožijo umetne reakcije. V krvi obstoječa protitelesa niso dokazljiva. Po naših izkušnjah je videti da reakcija tudi ni fizikalna. Kljub temu pa se te alergijske oblike pri uporabi biofizikalnih metod pogosto različno obnašajo.

Klasična pojavna oblika celične preobčutljivosti je alergični kontaktni ekcem. Najpogostejši povzročitelji so kovine (nikelj, krom, kobalt), gumene snovi, kozmetika, dezinfektorji, sredstva za konzerviranje in medikamenti za medicinsko zunanjo uporabo, pa tudi različne rastlinske snovi, kadar pridejo v neposreden stik s kožo.

Poleg naštetih eksogenih alergijskih oblik, pri katerih pride do senzibiliziranja in do pojava alergijske reakcije z epikutanim stikom, pa očitno obstajajo tudi endogene oblike tega alergijskega tipa, do katerih pride pri sistematičnem stiku z antigenom.

Mešane oblike alergij s tipom I nastopajo pogosteje, kot se zdi in kot je veljalo doslej. Posebej pri atopikih (dedna obremenitev + ena ali več alergij tipa I) pogosto najdemo komponente tipa IV. Če jih zdravnik in pacient ne prepoznata in ne opredelita dovolj zgodaj, lahko povzročijo precejšnjo zmedo. Povezavo obeh tipov običajno prepoznamo šele, ko se pri sicer uspešni Bicom terapiji, pojavijo persistentne kontaktne reakcije.

4. Psevdoalergija

Še ena dodatna oblika nezaželene reakcije na hrano je lažna alergija, ki se imenuje psevdoalergija (intoleranca). Med drugimi lahko poteka prav tako dramatično kot reakcija tipa I – s koprivnico, srbečo kožo, nosnim izcedkom in dušenjem. Vendar pri krvni preizkavi niso prisotna protitelesa. Psevdoalergija lahko dejansko posnema vse znake, ki so znani pri klasičnih alergijah. V nekaterih primerih bolniki celo tožijo o glavobolu in občutijo migreno, premavne motnje, bolečine v mišicah, srčno aritmijo, bolečine v sklepih kot tudi vnetja sklepov, anksioznost, depresije, izjemno utrujenost in celo padec krvnega tlaka z omedlevico. Včasih lahko v krvi najdemo znižano število belih krvničk (levkopenija) ali pa nastopijo motnje v strjevanju krvi. Razlog so lahko zdravila, npr. aspirin, ali dodatki v živilih – konzervansi, barvila.

Prava alergija je kvalitativni pojav, kar pomeni, da se sproži alergijska reakcija pri stiku z majhno količino nematerialne nihajske informacije alergena.

Psevdoalergija pa je nasprotno kvantitativni pojav, kar pomeni, da nastopi reakcija praviloma šele pri določeni večji količini alergene snovi. To se še posebej nanaša na kemijske dodatke hrani, ki jih je – ker zakon to dovoljuje – mogoče najti v hrani pogosto v neverjetnih količinah.

Odločilna pri nastanku psevdoalergične reakcije sta dva dejavnika:

1. Individualna občutljivost pacienta.

2. Količina alergene snovi, ki pogosto nastopa v različnih kemijskih spojinah (npr. barvila na podlagi dušikovih spojin, benzoati, fosfati, PHB - estri…).

Prehod k alergiji v pravem pomenu besede je lahek in tekoč, saj lahko vrsta kemičnih dodatkov hrani sproži resnične alergijske reakcije. Te potem zelo nazorno kažejo svoj kvantitativni značaj, kar pomeni da so odvisne od količine alergena.

Tudi pri psevdoalergijah je terapija z biofizikalnimi metodami smiselna in učinkovita.

Obstajajo različne metode zdravljenja alergij:

· terapija s kemijskimi snovmi, ki zavirajo histaminske reakcije ( antihistaminiki )

· terapija s hiposenzibiliziranjem

· terapija z določitvijo karence – izogibanje alergenu

· elektromagnetna resonanca – bioresonanca

Bioresonanca je naravna terapevtska metoda, ki nima škodljivih stranskih učinkov. Izvaja se na BICOM aparatih in bazira na fizikalni osnovi ( kvantna fizika ). Vsaka snov, molekula, celica, telo, živi ali neživi sistem niha. Niha s svojo lastno, zanj značilno frekvenco – ima svojo kodo. Pri tem gre za neko vrsto fizikalne kode v obliki visoko specifičnega spektra ultra občutljivih nihanj. Ti signali so zelo šibki, to pomeni pod mejo šuma in lahko delujejo v bioloških sistemih samo takrat, kadar so dejansko tako šibki. Večja intenzivnost signalov bi biološke procese blokirala. Signali se obnašajo kot običajno elektromagnetno valovanje. Kot taki so zato uporabni v diagnostične in terapevtske namene.

Tudi vsak alergen ima svojo specifično frekvenco. Ko telo prepozna frekvenco alergena, kot sebi škodljivo, se nanjo odzove. Elektromagnetno sevanje se s pomočjo elektrod prenese v terapijsko napravo. Če obstaja bolezenski nihajni vzorec ( alergična reakcija ), lahko naprava to frekvenco zrcalno obrne in to nihanje se napelje v telo po odvodnih elektrodah. V telesu se nihanje alergena oslabi, koda alergena postane neprepoznavna in alergične reakcije se zmanjšajo oz. jih več ni. Na ta način lahko telo ponovno aktivira oz. okrepi svoje lastne regeneracijske moči.

Bioresonančna metoda se uspešno uporablja za testiranje alergenov in zdravljenje alergij v zahodni Evropi že 30 let. Pri zdravljenju alergij je metoda uspešna v več kot 85% vseh primerov.

Za uspešnost zdravljenja alergije je pomembno, da ste seznanjeni z načinom zdravljenja ter vašimi dolžnostmi v času zdravljenja, saj le z vašim brezpogojnim sodelovanjem lahko alergije uspešno zdravimo.

5. Histaminoza – histaminska intoleranca

Pogosto uživamo živila, ki vsebujejo tkivni hormon histamin v različnih količinah. Histamin se ne sprosti samo z alergijsko ali psevdoalergijsko reakcijo, temveč lahko pride v telo neposredno določenimi živili. Živila, ki se jim moramo izogibati so: rdeče vino, žgane pijače, kislo zelje in repa, zrel sir, ribje konzerve in trajne salame.

Alergijsko aktivni tkivni hormon histamin je zelo redko navzoč v naravnih živalskih ali rastlinskih proizvodih. Bakterije so tiste, ki v trajnih živilih spreminjajo histidin v histamin. Histaminoza praviloma nastopi 30-60 minut po zaužitju živil, bogatih s histaminom. Prizadete osebe imajo akutne težave v obliki občutka vročine, glavobola, hitrega utripanja srca, dušenja in celo težave, podobne angini pectoris – občutek stiskanja v prstnem košu. Lahko se zgodi, da simptomi kažejo na srčni infarkt. Tu velja opomniti, da srčni infarkt rad nastopi po obilnem obroku.

Alergije imnuski sistem- celice T in B

Psevdoalergije mastociti

izločanje

histamina

Histaminoza živila, bogata s histaminom

Oviranje razvoja histamina

Alergijski simptomi

Zakaj se alergije pojavijo?

Psihični stres

Hormonske motnje

Črevesne glivice

Elektrosmog, geopatija

Težke kovine

Toksini iz okolice

Obremenjujoča živila

Bolezenska žarišča

Dedne bolezni alergije Simptomi alergij

6.Psiha in imunski sistem

S psiho lahko imunski sistem aktiviramo pa tudi oviramo. Oslabljen imunski sistem vpliva na našo psiho, tako da se počutimo depresivne, utrujene ali razdražljive.

Strokovnjaki menijo, da motnje v komunikaciji med imunskim in živčnim sistemom spremljajo številne bolezni, npr. alergije, astmo in celo Alzheimerjevo bolezen.

Proces, ki se imenuje kondicioniranje, je odgovoren, da mnogi alergiki na cvetni prah že ob pogledu na sliko cvetočega travnika začnejo kihati.

Tudi star ljudski dokazano, vendar kar nekaj stvari govori v prid temu, da telo, ki zaradi negativnih razpoloženjskih vplivov razvije elergije, na drugi strani s pozitivnim notranjim odnosom, smehom in radostjo bivanja harmonizira svoj imunski sistem in tako podpira boj proti alergijskim obolenjem.